V soboto 18.05.2013 smo se semiški planinci v zgodnjih jutranjih urah odpravili na planinski izlet, ki sprva ni kazal, da bi šli kam v gore saj smo se odpravili proti morju, natančneje proti Reki na sosednjem Hrvaškem. Od naših vodnikov Jožeta, Vinka in Dušana smo že takoj dobili zagotovilo, da se ne gremo kopat na morje, ampak, da bomo opravili resno planinsko turo na Fratar,  1353 m visok vrh v Grobničkih Alpah nad Reko.

Galerija slik

Že ob postanku na jutranji kavi smo pogledovali v nebo na katerem so se začeli kopičiti temni  deževni oblaki, ki niso obetali nič dobrega. Vendar kot smo planinci večni optimisti se nismo ustrašili temnih oblakov in si rekli kar bo pa bo, nekak že bo.

Po prihodu na naše izhodišče, vas Podkilavac, ki se nahaja na robu Grobničkega polja, nas je naš vodnik Jože popeljal v smeri kanjona Mudna dol in nam iz doline pokazal naš cilj - vrh Fratarja, ki se je nahajal nekje izza temnih, črnih oblakov. Pogled na ta prizor je marsikomu utril misel: ˝danes nas pa bo namočilo do kosti ˝. Pot nas je sprva vodila po redkem primorskem gozdu, nato smo začeli hodit po kamnitem hudourniku in tudi gozd je  postajal bolj gost. To je bilo dobro, da nismo videli več tistih črnih oblakov in smo pregnali iz glave misli o premočenih oblekah. Dolina je postajala vse ožja, dokler nismo prišli do skale kjer ni bilo več prehoda. Vodniki so nas pohecali, da smo se izgubili, vendar smo takoj opazili v skalo pritrjene skobe in napeljano jekleno vrv, s pomočjo katere smo premagali oviro za katero smo sprva mislili, to je to. In to ni bilo to, kajti sledilo je še kar nekaj sicer ne toliko težavnih prehodov, pa vendar smo nekateri, ki nam je narava dala malo krajše noge, potrebovali kar nekaj spretnosti, da smo premagali vse te ovire. Marsikdo si ni predstavlja, da nas bo jutranja vožnja proti morju pripeljala v plezalne smeri v kanjonu. Na nekaterih mestih je bil kanjon tako ozek, da smo mislili, da nismo več planinci, ampak jamarji.

Po dveh urah hoje po kanjonu se je začela soteska pred nami odpirat in zdaj smo bili prepričani, da nas ne more več nič presenetiti. Vendar poglej ga zlomka, kar na enkrat smo tisti, ki smo bili med ta zadnjimi zaslišali vpitje pred nami: medved, medved. No pa se so začele nekaterim ali od napora, ali od strahu prikazovati že zverine pred očmi. Tisti, ki nismo videli tega prizora nam je Jože pokazal dokaz na fotografiji, da nam je res kosmatinec  prekrižal pot. Nadaljevali smo naprej po pobočju, z nenehnimi pogledi nazaj, če se ni morda medo zaželel naše družbe in prišel za nami.  

Čakalo nas je še kar nekaj hoje do vrha, zato smo naredili daljši postanek, da smo se okrepčali in malo spočili. Pot smo nadaljevali po travnatem pobočju, ki je kmalu prešel v pravi gozd in se zopet nadaljevali po travnatem pobočju. Tukaj se je pokazal lep razgled po Kvarnerskem zalivu, na Opatijo, Učko, le Reka se je videla z svojimi najvišjimi nebotičniki, saj jo je zakrival hrib nad njo.

Prišli smo do sedla med Suhim vrhom in Fratarjem, kjer se nas je devet odločilo, da se povzpnemo na vrh. Na vrh na katerega nas je vodil Jože smo se povzpeli v dobre pol ure hoda. Čeprav smo še iz sedla z strahom gledali proti vrhu na katerem so se še vedno zadrževali temni deževni oblaki, se nam je po prihodu na vrh ponujal prekrasen pogled. Na Vzhodu smo videli smučišče Platak, na jugu morje z Kvarnerskih zalivom in proti zahodu se nam je kazala Učka. Ves šesturni trud je bil poplačan z res prekrasnim razgledom. Po obveznem slikanju je sledil spust po zahodni strani hriba, na kateri smo opazili navpično postavljene skale kot neka obeležja, ki jih postavljajo pohodniki. In glej ga zlomka tudi semiški planinci smo si postavili takšno obeležje. Po dobri pol uri hoje smo prispeli do  koče Hahlić , kjer so nas že čakali ostali naši planinci. Ena od manjših skupin se je povzpela še na sosednji hrib – Suhi vrh.

Sledil je še dve uri sestop v dolino do avtobusa.

Temni deževni oblaki so se nas usmilili in na povratku v dolino nas je spremljalo toplo sonce, o dežju in temnih oblakih ni bilo ne duha ne sluha, kot da se tisti dan  sploh ne bi prikazali.