Dobro smo začeli z našo prireditvijo, sicer šele tretič.

16.7. ob 18 h se nas je zbralo 24 (tri generacije ). Kot je razvidno iz komentarja in slik, smo se imeli super.

slike je prispeval Jan Bahor

komentar pa zdaj že kr naš dopisnik: Dušan Kofalt

Dvajset

Vem, smejali se boste. V sklopu prireditve Semiška ohcet smo kolesarji prevozili 20 km po okolici Semiča. Kaj je 20 km za kolesarja? Še dobro se ne ogreje, porečete. A v našem primeru je šlo za nekaj drugega. Želeli smo, da se premeša večina semičanov s peščico črnomaljčanov. Za popestritev smo dodali enega ali dva z metliškega konca, kakšnega iz one strani Gorjancev in za začimbo nekaj kolesarjev brez rodovnika. Bilo je nekaj moških v najlepših letih (med 20 in 80), nekaj žensk in trije nadebudni mladički, ki so letom primerno spravljali v smrtni strah svoje starše. Cela zmes je nekako tvorila skupino kolesarjev, ki smo se ob 18. uri z nasmehom na ustih podali na pot.

Iz Semiča smo na Trati zavili mimo kužnega znamenja (Pilda), ki stoji na istem mestu že nekaj stoletij. Spominja na čase, ko je pod pobočjem Smuka kuga pobirala svoj davek in je eno najstarejših in redkih znamenj v Beli krajini. Pri Pildu smo zapustili asfaltno podlago in se podali na negotovo peščeno pot. Z lahkoto smo osvojili Večerni hrib, še zadnjič s pogledom objeli Semiško goro in zapeljali v zavetje gozda. Mir, tišina in globoka senca. Toni nas je vodil umirjeno, da smo imeli čas uživati v pogledih na gozdu ukradene steljnike in na vitke breze, ki so kraljevale sredi njih. Prispeli smo že skoraj pred cerkvico na Vinjem Vrhu. Romarska cerkev stoji tam že od 17. stoletja in sprejema romarje z vsemi njihovimi prošnjami. Tukaj se je skupina prvič ločila: izkušenejši so poizkusili ščepec adrenalina, ko smo se spustili po »medvednici«, ozki poti, ki jo največkrat uporabljajo za spravilo lesa, občasno pa se uporablja kot prijetna sprehajalna pot ali priložnostna steza za gorska kolesa. Seveda nas je Jani podučil in opozoril na nevarnosti, da bi dan minil brez poškodb. Pa je šlo čez drn in strn… V Stranski vasi smo se zopet dobili z ostalo skupino in se zagrizli proti »štirim rokam«, križišču, kjer seka cesta Semič – Metlika, cesto Stranska vas – Štrekljevec. In ravno po zadnji smo se podili in grizli prah. Na Golišu smo zavili desno proti Gradniku. Po asfaltu, a krepko navkreber, nas je peljala pot. A vedeli smo, da je od tod samo še prijeten spust do Črešnjevca. Zopet je del skupine sledil Toniju in Janiju po asfaltu proti Črešnjevcu, ostali pa smo se zaupali Dušanovi presoji, pa smo se spet podili med vejami in ostrim trnjem, po kolovozih in stezah, v globoki senci gozda, med polji, kjer je dišalo po pokošenem senu, z večernim soncem v obraz proti Črešnjevcu. Na glavno cesto smo prikolesarili ravno pri Rumarjevih, kjer je bila med 1944. in 1945. letom glavna ambulanta in operacijska soba partizanske bolnišnice Topolovec. Po kolovozu smo se odpravili proti vasi Krupa in premagali vzpon na Vinji Vrh. Sonce je že zašlo, zato ni nihče čutil pretirane utrujenosti. Proti vasi Brezje in nato do cerkve sv. Mihaela smo prikolesarili v lahnem drncu. Pogovor je tekel, mnenja so se kresala. Zaradi ležernega tempa smo imeli čas (in voljo) klepetati o krajih in ljudeh, ki smo jih puščali za sabo. Z nekaterimi smo se poznali že dolgo, z drugimi samo na videz a vožnja s kolesom ljudi zbliža. Na prireditveni prostor smo se zmagoslavno vrnili nekako dve uri po startu. Odpeljali smo častni krog, se nasmehnili ženinu in nevesti na Semiški ohceti in oddrveli poiskati prazno klop.

Porcija čevapov je sedla na pivo, čebula je uničila bacile, ajvar pa poskrbel za humorne vložke, ko se na široko nasmehneš, na zobu pa imaš diskretno prilepljeno lupino paradižnika. A mi smo prerasli takšne malenkosti. Bili smo tovariši v vožnji, skupaj smo bili del nečesa prijetnega, nečesa, kar nam bo še dolgo privabljalo nasmešek na obraz.

Krog s kolesom po semiških poteh in stezah je prijetna domislica. Ni tako velik kot Goni kolo ali kakšen drugih, množičnejših prireditev. Naša mala avanturica ni fičo, ki bi bil rad Porsche, ko odraste. Radi bi samo pokazali, koliko lepih prizorov skriva okolica Semiča v nedrjih, koliko čudovitih smeri za sprehode in popoldneve, ki jih lahko preživimo s sosedi, prijatelji. Je samo dokaz, da na Bledu poznamo vse slaščičarne, v Izoli vse oštarije, ko moramo najti gasilski dom na Gradniku, pa vtipkamo naslov v Garmina. Naš krog je poizkus, da steze naših mladosti ne zaraste in da steljniki živijo naprej. Je poizkus naučiti naše otroke in mladino, da gre kakšno minuto tudi brez MP3, telefonov, takšnih in drugačnih igrač. Je dokaz, da z malo radovednosti, trme in dobre volje, z močjo svojega telesa prideš tudi na konec sveta.

Hoteli smo dokazati, da se vsako, še tako dolgo potovanje, vedno začne z enim korakom. Mi ne verjamete niti besede? Dovolite, da vas drugo leto zapeljemo… S kolesom!

še slike in se vidimo kmalu

tle je še mail, če ga gdo rabi Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.