La vita e bella…

…ali Življenje je lepo, pravi Roberto Benigni. Vsi, ki ste si film z istoimenskim naslovom ogledali, se verjetno strinjate z njim. Če pa ste po srcu dvomljivec in se želite o vsem prepričati na lastne oči, bi morali biti v soboto v Semiču.

Kaj vse človek stori za okusne, ravno prav zapečene, slastno začinjene in ravnokar iz žara vzete čevapčiče? Sploh če so le-ti v družbi mlade čebule, ki se koketno spogleduje z ajvarjem, ta pa ves ponosen kraljuje na sveže ubranem solatinem listu? K temu dodajte še kos sveže pečenega kruha in kozarec domačega, semiškega špricarja… Kaj bi storili za ta nebesa na Zemlji? Vam povem, kako sem sam prišel do zapeljivo slastnega paketa?

Slučajno. Kot vse velike stvari na Zemlji, se je tudi meni zgodilo peto kolesarjenje po okolici Semiča čisto po naključju. Jani se nam je ponesrečil (pozdravi se prijatelj!), Dušan je bil službeno odsoten, ostalih sedemindevetdeset kandidatov, ki so bolj primerni za zadeve, tudi ni imelo časa in prostovoljno sem bil izbran, da pomagam pri organizaciji naše rekreativne ture. Najprej sem se vsega skupaj skoraj ustrašil, nato pa so me Franc, Karmen in Dušan pomirili, da ne gre za Tour po Sloveniji ampak za krog okoli Semiča, ki ga bi nekaj rekreativcev v lahnem drncu opravilo v dveh uricah s postanki vred. Majčkeno sem obrnil telefon. Andrej Schweiger iz Črnomlja je obljubil sponzorstvo na Gradniku, da si po 10 km neprestanega sedenja na neudobnem sedežu dvokolesnika malo privežemo duše. Za pobiranje padlih borcev sem prosil Lavrinovega Tineta, ki ima izkušnje že iz tekov po Kraški učni poti, za vodjo poti pa sem prosil Fuksovega Nejca, ki se je ravnokar vrnil iz motorističnega zbora v Nemčiji. Se mi je zdelo, da če je prišel v Nemčijo in nazaj, bo mogoče tudi našo četico popeljal varno okoli Semiča. Karmen in Franc sta pomagala in vse je bilo pripravljeno na dan “D”.

Semiška ohcet je bila v teku, dan se je nagibal v popoldan, kolesarji so se zbirali. Mladi, še mlajši, mamice, babice, fantje v najlepših letih in fantje v letih. Športni dresi so bili različnih modelov: nekateri s trebuhi, ženski spet z oblinami na čisto drugih mestih a vse skupaj prisrčno in zabavno. Prijave so pokazale nadebudnih 31 kolesarjev, ki so se odločili spoznati okolio Semiča. Pa smo šli…

Na žalost je makadam na cesti proti Vinjem Vrhu že v prvem kilometru pobral svoj davek in izgubili smo kolega kolesarja… A je sveto obljubil, da nas počaka na cilju. Ostali pa smo bolj ali manj besno pritiskali na pedala. Udeležba je bila mednarodna, saj smo imeli kolesarje iz Ljubljane, Črnomlja, celo iz daljne Vinice je prišel sodelavec. Mlad zakonski par iz Zagreba se je tudi udeležil kolesarjenja. Komaj smo dobro navezali stike, že smo se morali na Gradniku ustaviti in podpreti. Pogača je teknila, semiški špricar pa še bolj. Prazna vreča ne stoji pokonci in lačen kolesar je slab kolesar. Skoraj smo pozabili, da smo šele na pol poti! Hja, proti Črešnjevcu je letelo ko sneta sekira in tik tak smo bili v Stranski vasi, kjer smo pojedli in popili še tisto, kar je na Gradniku ušlo pridnim zobem in suhim grlom. Proti Vinjem Vrhu je bilo krvavo a na srečo kratko. Vsi skupaj smo se dobili pri cerkvici sv Mihaela, počakali najavo in se ponosno pripeljali na prireditveni prostor. Napovedovalka je povedala nekaj besed, mi pa smo zasedli tri gasilske mize. Postrežba je bila odlična, družba pa tudi. Nekateri so prej, drugi kasneje, tretji pa zeeeelo zeeeelo pozno zapustili veselico, ki se je medtem razživela v Semiču.

Združilo nas je 25 km kolesarjenja po skritih potkah semiških gozdov, po asfaltu vaških cest, po širokem makadamu, ki je še ubežal asfaltni prevleki. Spoznali smo se, se pogovarjali, izmenjali naslove. Predvsem pa delili dobro, pozitivno energijo in se veliko smejali. Tako malo je včasih potrebno za srečo.

Mi sedaj verjamete, da je življenje res lepo?

Zapisal:  Dušan Kofalt

 Galerija slik