MOGOČE MALO Z ZAKASNITVIJO, AMPAK OBJAVLJENO PRVIČ:

KAKO SE POČUTI UDELEŽENEC NA ENI IZMED TUR, PA NAJ BO TO POHODNIŠKA ALI KOLESARSKA

PODOŽIVLJANJE ENEGA IMED KOLESARJEV

PODPIS :KOFALT DUŠAN

Mirna gora challenge

Izzivov je več vrst, kakor gotovo vsi veste: nekateri skačejo s padalom, drugi zaupajo surovi moči motorja, s katerim drvijo po dirkalni stezi. Nekatere privlačijo drugačni športi: pikado, balinanje ali celo šah. Sam sem nagnjen k druženju z veselimi ljudmi.  Zato se večkrat usedem na kolo in besno brcam po pedalih. Največkrat je z menoj Kristjan, ki mora po družinski dolžnosti prenašati moje jeremijade in poslušati moje sopenje. Danes pa je bilo drugače.

Že na Jurjevanjskem »goni kolo« je Dušan skrbno preveril mojo stopnjo pripravljenosti in kondicije. Glede na videno je ocenil, da sem zrel za rekreativni (beri: penzionistični) vzpon na Mirno goro. Beseda je dala besedo – on je zbral še pet nadebudnežev, sam pa sem pripeljal še dva nesrečnika s seboj. Pustolovščina se je začela.

Nekaj gorskih strojev, specialka, treking ali dva, pa smo zagrizli mimo farne cerkve v Semiču, pozdravili Moharja na desni in počasi utihnili. Merili smo moči, vsak se je bal, da bi spustil dušo že na začetku. A Dušan in Jani sta zastavila drugače. Spredaj eden od njiju, da je umirjal strasti, zadaj pa drug, ki je bodril in pomagal z nasveti. Pa smo šli, za njih penzionistično, za nekatere zmerno, zame pa strupeno hitro. A zmagovali smo breg za bregom, strmino za strmino. Do Vrčic sem se pošteno oznojil, kot popestritev pa smo imeli ogromno prometa, saj je ravno po Partizanki potekal obvoz proti Novemu mestu, zaradi dirke na Gorjancih.

Pri Cvetu smo zapustili asfalt in zavili v senco gozda in makadamu naproti. Človek pa res s kolesa več opazi kot pa skozi šipo drvečega avtomobila. Ker vzpon ni bil prehud, smo kramljali med seboj in počasi napadali proti Planini. Tam smo dotočili bidone s svežo studenčnico in opravili še zadnje pol ure vzpona. Seveda sem se držal svoje filozofije in spet izstopal iz povprečja: na cilj sem prispel na častnem osmem mestu. Moj prihod je bil pospremljen z rahlim aplavzom in steklenico rahlo alkoholne pijače, ki me je vsa rosna v vitkem kozarcu že komaj čakala. Nagrada na vrhu Mirne gore je bila neprecenljiva. Prepustili smo se pozno popoldanskemu soncu in uživali v razgledu.

Spust, prijatelji moji, pa je bil presenečenje. Po stari pešpoti s kolesi, po listju in gramozu, pa tudi po utrjenih stezah – šlo je kot sneta sekira, lepo, da lepše že skoraj ne bi moglo biti. A zopet ne brez navodil in ne brez nenehnega nadzora izkušenih Janija in Dušana. Opozarjala sta nas na nevarnosti in nam s tem omogočila, da smo še bolj uživali v spustu. Na asfaltu se kar nismo mogli posloviti. Pa smo šli kar k Janiju na slastne palačinke, zaključili pa smo pri meni na skromnem narezku in kapljici rujnega.

Seveda brez načrtov ni šlo – vsi smo bili navdušeni nad dogodkom. Velika zahvala gre Dušanu in Janiju, ki sta nas varno in kolegialno peljala na izlet in pa vsem sodelujočim, ki so skrbeli za dobro vzdušje. Obvezno se dobimo na krogu okoli Semiča in še na kakšnem od rekreativnih krogov. Tako malo potrebujemo za srečo – zakaj ne bi tega izkoristili?

SLIKE